Medtem, ko se gobarska sezona počasi izteka pa je sezona kostanjev v polnem razmahu. Oktober ni samo čas trgatev in gobarjenja ampak tudi čas kostanjevih piknikov, če se to vse združi je pa še najbolje.

Na današnji sončen dan sem se tudi sam odpravil v bližnji gozd nabrati nekaj kostanjev, da se ob mrzlih večerih morda kdaj pa kdaj lahko pogrejemo ob ognju in sveže pečenih kostanjih. Ker imam gozd praktično na domačem dvorišču res ni bilo težko, vendar za malo večjo merico je bilo potrebo tudi malce več truda in malo daljši sprehod v gozd.

V Sloveniji imamo kar nekaj območij, ki so znana po kostanjih vendar je potrebno razlikovati med kostanji in maroni. Maroni so primorska različica kostanjev in so tudi bistveno večji od recimo temu navadnih kostanjev, okus pa je zelo podoben.

Prav tako so priprave kostanjev najrazličnejše. Lahko bi rekli toliko kot je ljudi, toliko je različnih metod kako najbolje speči kostanje. Eni zagovarjajo, da moramo kostanje med peko polivati z vodo, da “zašvicajo” in naj bi bili potem bolj sladki, drugi spet recmo zagovarjajo, da so najboljši kostanji tisti iz bobna (bobnu podobna posoda, ki se nad ognjem enakomerno vrti v njej pa so kostanji). Skratka najrazličnejše metode za peko kostanjev ampak najboljši kostanji so še vedno tisti, ki jih spečemo sami.

Nekaj pa drži kot pribito, najbolj sočni in sladki, na žalost pa dostikrat z dodatkom nezaželjenih beljakovin  (beri črveki) so tisti pozni kostanji, ki padejo z drevesa, ko jih oplazi prva slana. Tisti kostanji so preizkušeno najboljši, samo kaj ko jih je težko najti saj ob slani ponavadi odpade tudi večino listja.

• As ti tud not padu?
• Srbom Phelps še vedno greni življenje
• Google Chrome – nič več BETA
• Nova vlada, isto “sranje”
• Konec “počitnic” tudi za študente