Letošnje leto se bo zagotovo vpisalo v zgodovino kot leto vrmenskih ujm, naravnih katastrof in še marsičesa kar nam je letos pripravila narava. Pa smo komaj v tretji četrtini leta tako, da ni rečeno da nas najhuje še ne čaka. Ob številnih podrtih dreves, odkritih strahah, potolčenih poljščinah in uničenih avtomobilih se človek res zamisli s čim smo naravo tako razjezili, da nas napade z vsemi silami. Morda narava res ni čuteče bitje in je nesmiselno govoriti, da smo koga razjezili vendar vso poznavanje nastanka teh ujm nas pripelje do zaključka, da smo za celotno situacijo v resnici res krivi sami. Dobro nisem jaz meteroloog ali pa dr. Trontel, da bi poznal vso teorijo o nastanku teh grozovitih neviht ampak kot laik vem, da uničevanje narave na eni strani, se nam na drugi more nekje povrniti. To deluje kot začaran krog, nič ne nastane oz. nič se ne zgodi ne da bi imelo razlog za to.
In če so prejšnji teden napovedovali še najtopleši dan v letu, naj bi bilo 34 stopinj pa smo danes čez teden dni priča pravi temperturni inverziji, saj nas zjutraj pričakajo temperature okoli 3-5 stopinj. Pa saj ne živimo v puščavi kjer so dnevna temperaturna nihanja tudi več kot 30-35 stopinj. Za jutri pa je na skromnih 1200m nadmorske višine napovedan celo sneg. Težko je verjeti a to se dogaja pred našimi očmi, to občutimo in marsikdo ob nastali škodi potoči tudi kakšno solzo saj je več letni trud in denar šel po zlu.
Narava pa ne divja samo pri nas, kar zgrožen si ogledujem satelitske vremenske slike Mehiškega zaliva in vse orkane, ki tam nastajo. Da o tamkajšnjih ljudeh Mehike, Dominikanske republike in drugih sploh ne govorim. Če dobro pomislim se tem ljudem godi še največja krivica, kot slabše razviti narod prispevajo k uničevanju narave znatno manj kot razviti svet. V mislih imam predvsem izpušne pline in emisije, ki bistveno segrevajo naš planet, konec koncev se je tudi letos prvič zgodilo, da je Severni tečaj postal otok.
Vbistvu bomo ljudje s svojim razvojem sami zapečatili svojo usodo, svet namreč ni pripravljen na tako hitre in korenite spremebe. Dosegli smo neko stopnjo razvoja, ki ga narava več ne dohiteva in zato prihaja do teh nekontroliranih vremenskih sprememb, ki pa bodo ob tem življenskem tempu samo še hujše. Morda so moje misli zdijo komu smešne, ampak ljudje nismo nastali iz danes na jutri, pred nami so že številni predniki in prav nikjer ni ohranjen noben podatek, da bi vreme povzročalo toliko škode in naravnih katastrof kot prav v zadnjem času. Morda je to leto res leto ekstremov kar se tiče naravnih katastrof sploh pri nas, vendar ekstremi so za to da se rušijo. Tako kot se mi vedno znova želimo dokazati na vseh področjih življenja, tako bo tudi vreme še naprej rušilo svoje “dosežke”. Tekmovanje človeka in z naravo pa se ni še nikol dobro obneslo in vedno smo mi potegnili ta kratko.
Potrebno se bo soočiti z našo največjo grožnjo in to niso ne vojne, ne revščina, ne Amerika ampak preprosto narava. Naj bo še tako čudovita, prekrasna in veličastna, da je zanjo vredno splezati na najvišjo goro sveta in v objektiv dobiti še tako čudovit trenutek, vendar vse to je danes, jutri je nov dan in ne bodimo presenečeni, ča nas bo namesto čudovitega trenutka pričakala silovita nevihta, arktični mraz ali celo puščavska vročina. Vse to je že med nami in če smo si še par let nazaj takšne dogodke predstavlajli samo iz filmov in računalniških simulacij je vse to danes pred nami. To ni več Hollywood ampak reality šov katerega člani smo mi vsi.
In kako iztopiti iz tega reality šova? Preproste formule, kako napraviti svet boljši in lepši predvsem pa prijaznejši (kot mimogrede obljubljajo raznorazni politiki v predvolilnem obdobju) ni. Vendar bolj kot tuhtati in razvijati najrazličnejše formule in tehnologije, ki bi prelisičile naravo je vredno spremeniti našo miselnost in naše zavedanje, da je vse odvisno od nas samih. Da ni narava tista huda teta, ki nas kaznuje po krivici, ampak da smo ta “huda teta” v resnici mi sami. Pravijo, da je kazen vzgojna, žal pa je to le stari rek in zgleda, da nas bo morala narava še večkrat opoziriti nase preden se bomo svojih napak zavedali, da o priznanju le teh sploh ne govorim.